Pojdi na vsebino

Leydigova celica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Histološki preparat mod merjasca; 1 – lumen semenske cevke, 2 – spermatida, 7 – Leydigove celice, 8 - kapilare

Leydigove celice (tudi intersticijske celice) so celice v intersticiju med semenskimi cevkami v modih (testisih), ki izločajo androgene, med drugim tudi testosteron. Poimenovane so po nemškemu anatomu Franzu Leydigu, ki jih je odkril leta 1850.[1]

Morfološke značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Celice so okrogle ali poligonalne oblike s centralno ležečim jedrom. Citoplazma je eozinofilna in vsebuje številne lipidne kapljice. Dobro razvita sta tudi Golgijev aparat ter gladki endoplazemski retikulum (GAR), v katerem se nahajajo skoraj vsi encimi, ki sodelujejo pri nastajanju androgenov (npr. lipaze, esteraze in steroidne dehidrogenaze); izjema je le dezmolaza (cepi stranske verige holesterola), ki se nahaja v mitohondrijih.

Zrele celice vsebujejo poleg vsega še t. i. Reinkejeve kristale ter zrnca lipofuscina, ki se sorazmerno z leti kopičijo v celicah in jih lahko obravnavamo kot degenerativne produkte presnove (metabolizma) v celicah.[2]

Funkcije in razvoj osebka

[uredi | uredi kodo]

Celice izločajo androgene, predvsem testosteron, pa tudi androstendion ter dehidroepiandrosteron (DHEA). Testosteron povzroči razvoj sekundarnih spolnih znakov pri moškem. Izločanje teh hormonov spodbuja luteinzirajoči hormon (LH), ki ga izloča adenohipofiza.

Leydigove celice začnejo prvič izločati testosreron v 8. tednu prenatalnega (pred rojstvom) razvoja osebka, kjer vpliva na razvoj moških spolovil, nato pa sledi obdobje zatišja, ki traja do pubertete, kjer začnejo vplivati na spermatogenezo.[3] Na diferenciacijo Leydigovih celic v prenatalnem razvoju vpliva steroidogeni faktor 1 (SF1).[4]

Patologija

[uredi | uredi kodo]
Preparat tumorja Leydigovih celic (velika povečava, HE barvanje)

Iz Leydigovih celic se lahko razvije tumor mod oz. germinalnocelični tumor (GCT),[5] ki je po navadi benigen, lahko pa se pojavijo tudi maligne variante.[6]

Opombe in sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Leydig's cells Who Named It?. Pridobljeno 04.02.2010.
  2. Mori, H. (1978). »Stereological analysis of Reinke's crystals in human Leydig cells«. Virchows Archiv. Zv. 380, št. 1. str. 1–9. doi:10.1007/BF00432889.[mrtva povezava]
  3. Sadler, T.W. (2009). Langman`s Medical Embriology, 11. izdaja. Philadelphia etc.: Wolters Kluwer / Lippincott Williams & Wilkins, str. 247.
  4. Sadler, str. 250.
  5. Novaković, S. s sod. (2009). Onkologija: raziskovanje, diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 360-361.
  6. Al-Agha, O.M.; Axiotis, C.A. (2007). »An In-Depth Look at Leydig Cell Tumor of the Testis«. Archives of Pathology & Laboratory Medicine. Zv. 131, št. 2. str. 311–317.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]